1.3.3 Plačilo za delo (ZDR-1)
dr. Etelka Korpič-Horvat, dr. Darja Senčur Peček, strokovni kolektiv Odvetniške pisarne Bohl d.o.o.
3. PLAČILO ZA DELO
126. člen
(vrsta plačil)
(1) Plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi je sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.
(2) Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.
(3) Za čas odmora med dnevnim delom prejme delavec plačilo, kot če bi delal.
Plačilo za delo po ZDR-1 zajema plačo in druge vrste plačil. ZDR-1 posebej določa, da mora biti plača vedno izplačana v denarju, medtem ko se ostala plačila lahko dajejo tudi v nedenarni obliki, če je tako določeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi. Plača se določa v bruto znesku. Delavec prejema plačo za delo, kar pa nujno ne velja za druge vrste plačil (npr. nadomestilo plače).
Kaj sodi k drugim vrstam plačil, ZDR-1 ne določa. Gre predvsem za plačila, ki so v praksi bolj poznana kot bonitete delavcem (koriščenje počitniških ali zdraviliških kapacitet, uporaba službenega avtomobila za privatne namene, dodelitev stanovanja oziroma namestitev, službene obleke, parkirni prostor idr.) in drugi prejemki iz delovnega razmerja (jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči, dovoljena odsotnost z dela zaradi izobraževanja v lastnem interesu, regres za letni dopust in drugo).
Zakon določa, da je plača sestavljena iz:
-
osnovne plače,
-
dela plače za delovno uspešnost,
-
dodatkov,
-
plačila za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.
Del plače za poslovno uspešnost ni obvezna sestavina plače, izplačuje se, če je dogovorjen s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Gre za poslovno uspešnost družbe kot celote. Predpisi ne določajo, kdaj je družba uspešna. Običajno se ta meri s finančnimi kazalniki, ustvarjenim dobičkom lahko pa tudi z drugimi kazalniki (povečano proizvodnjo, zmanjšano izgubo, s povečano prodajo na določena tržišča ipd.), ki jih družba opredeli v svojih planskih aktih. Poslovna uspešnost se presoja po doseganju načrtovanih ciljev, ki si jih je družba določila v svojem poslovnem (letnem) načrtu. Praviloma (vsaj za daljše obdobje) je pomemben kriterij dobičkonosnost, kar je razumljivo, saj se praviloma gospodarska družba ustanovi s ciljem pridobivanja dobička.
Praviloma se ta del plače izplačuje na koncu leta kot trinajsta plača. Ker gre za del plače, mora biti izplačilo v denarju in delodajalec je dolžan plačati vse prispevke za socialno varnost in davke kot za plačo. Všteva se v pokojninsko osnovo.
Plača se določa v bruto znesku, ker je treba od določenega zneska plače poravnati davke in prispevke po posebnih predpisih. Delavci kot fizične osebe so dolžni od plače in drugih prejemkov plačati davek – dohodnino po ZDoh-2 . V imenu in za račun delavca delodajalec med letom od plače delavca plačuje akontacijo dohodnine, na koncu leta pa naredi obračun dejanskega letnega prejemka delavca in se določi dejanska obveznost delavca za dohodnino. Pri plačilu letne dohodnine pa se upošteva že obračunana in plačana akontacija dohodnina med letom.
Poleg dohodnine so delavci zavezanci tudi za prispevke za socialno varnost po ZPSV . Ta zakon namreč določa, da zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih.
Odmor med delovnim časom, določen v 154. členu ZDR-1 , je plačan.
127. člen
(osnovna plača, delovna uspešnost, dodatki)
(1) Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.
(2) Delovna uspešnost delavca se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.
(3) Dodatki se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo s kolektivno pogodbo.
(4) Višina dodatkov iz prejšnjega odstavka se lahko v kolektivni pogodbi določi v nominalnem znesku ali v odstotku od osnovne plače za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke.
Osnovna plača ne more biti nižja od izhodiščne plače oziroma najnižje plače, določene v tarifni prilogi kolektivne pogodbe.
Pogoji dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu (na primer delo na višini, prenašanje težkih bremen itd.), neugodnih vplivov okolja (na primer delo v vročini, prahu, prisotnosti sevanja itd.) ali nevarnosti pri delu (na primer delo šoferja, ki je izpostavljen nevarnostim cestnega prometa), se upoštevajo v osnovni plači, če gre za pogoje, v katerih delavec pretežno opravlja dela; če pa se posebni pogoji dela pojavljajo občasno, pa se jih ovrednoti z dodatki, ki se računajo na osnovno plačo bodisi v nominalnem znesku ali v odstotku.
Delovna uspešnost delavca se v skladu z drugim odstavkom tega člena določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Nanaša se na individualno ali skupinsko uspešnost delavcev, ki se ugotavlja po vnaprej določenih merilih, ki morajo operacionalizirati gospodarno, kvalitetno in kvantitetno opravljanje dela.
Dodatki se določijo za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz:
Dodatki, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja, nevarnosti pri delu so lahko vsebovani v zahtevnosti dela, v osnovni plači.
128. člen
(višina dodatkov)
(1) Delavcu pripadajo dodatki zadelo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa:
(2) Višina dodatkov iz prejšnjega odstavka se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.
(3) Dodatek zadelo v nedeljo in dodatek zadelo na dela proste dneve po zakonu se med seboj izključujeta.
(4) Dodatki se obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada.
Kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti praviloma določajo dodatke v višini 30 % ali 50 % osnovne plače.
Dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dela proste dneve po zakonu se med seboj izključujeta. Delavec je upravičen do višjega dodatka, če sta dodatka glede na višino različna.
Delavcu se dodatek prizna za čas, ko je delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada, ker je v tem času bil izpostavljen drugim, ne običajnim pogojem dela.
129. člen
(dodatek za delovno dobo)
(1) Delavcu pripada dodatek za delovno dobo.
(2) Višina dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.
Dodatek za delovno dobo je posebej določen kot zakonski institut; določitev njegove višine pa je prepuščena kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Na podlagi prehodne določbe 222. člena ZDR-1 se delavcem, ki so ob uveljavitvi tega zakona imeli dodatek najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohrani tak dodatek, razen, če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače. Glej komentar k členu 222.
130. člen
(povračila stroškov v zvezi z delom)
(1) Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.
(2) Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom.
(3) Če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem
(4) Delodajalec je dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno v skladu s 134. členom tega zakona.
Člen ureja naslednja povračila:
Gre za stroške, ki delavcu nastanejo v zvezi z njegovim delom, ki ga opravlja pri delodajalcu. Ker gre za strošek, ne zaslužek, plačo, se od teh izplačil ne plačujejo davki in prispevki.
Povračila navedenih stroškov zakonodajalec prepušča ureditvi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (in ne več v splošni kolektivni pogodbi) oziroma, če v navedeni kolektivni pogodbi povračila stroškov niso določena, podzakonskim predpisom. Razlog je v tem, ker je bila za področje gospodarstva splošna kolektivna pogodba odpovedana, nova pa ni bila sprejeta. Lahko pa povračilo stroškov v zvezi z delom uredita delodajalec in delavec v pogodbi o zaposlitvi, vendar ne manj ugodno kot ta povračila določa kolektivna pogodba na ravni dejavnosti ali podzakonski predpis.
Nov tretji…
